Zgodovina
Voda, ki naj bi jo pil sam cesar
Mineralna voda iz Rimskega vrelca je v 19. stoletju veljala za najboljšo namizno vodo v graških in dunajskih restavracijah, prodajali so jo celo v dunajskih lekarnah. Izvažali so jo v vsa večja mesta Avstro-Ogrske in v Anglijo. Stekleničili so jo ročno, njen prepoznavni znak pa je bil cvet planike. To vodo naj bi pil celo cesar Franc Jožef.
Že v dobi Rimljanov je bila tu postojanka ob rimski cesti Celeia – Virunum. Z najdbami rimskih ostalin so lokacijo in vrelec leta 1877 preimenovali v Rimski vrelec.
Cvetoče letovišče in zdravilišče v 19. stoletju
Rimski vrelec se je v 19. stoletju razvil v prepoznano letovišče in zdravilišče Kärtner Römer Quelle.
Prvo letovišče je leta 1877 zgradil takratni lastnik Steinhäubl.
K prepoznavnosti letovišča je pripomogla tudi dobra promocija. S prospekti v francoskem, italijanskem in nemškem jeziku na železniških postajah so uspešno vabili goste od blizu in daleč.
V takratnem zdravilišču so pri zdravljenju uporabljali mrzle in tople kopeli. Obiskovalcem je bilo na boljo deset kabin z lesenimi in železnimi kadmi, ki so se nahajale v zgradbi nad samim vrelcem. Posebnost takratnega letovišča je bila naravna potočna kopel v sobi, skozi katero je tekla potočna voda. Letovišče je med drugim obsegalo še kegljišče ter zajčnik, golobnjak in ribnik, saj so velik poudarek dajali zdravi prehrani gostov.
Blagodejna in tudi zdravilna?
Domačini so že v 15. stoletju poznali blagodejne in zdravilne učinke »kiseve vode«. Takratni izvir je bil zgolj s kamenjem obložena jama, zato je bilo treba za zajetje vode poklekniti in s tem izkazati vodi spoštovanje.
V 19. stoletju je bila mednarodno priznana in poznana kot »Koroški Rimski vrelec«. Še posebej so jo priporočali za zdravljenje:
- živčnih bolezni,
- slabokrvnosti,
- bolezni prebavil in sluznic,
- mehurja in ledvic,
- grla in dihal ter
- neješčnosti.
